Z njimi sem sejal seme modrosti.
Z lastnimi rokami sem ga gojil
in to je žetev, ki sem jo pobral.
»Prišel sem kot voda in kot veter odhajam.«

Omar Khayyam, 1120

 

 

DUŠA KAMNA


Ponavljajoč, ritmičen zvok, skorajda hipnotičen: kot bi bil zvon, kot bi bil inštrument za merjenje časa in obenem prostora. Izven vsakdanjosti, v dodatni, drugačni ter v nekaterih pogledih čudežni dimenziji. Prav v tistem trenutku se izvrši ustvarjalni akt, čarovnija, transformacija snovi v umetniško delo, misli v formo. Prav tisti kristalno čisti zvok ovrednoti kvaliteto kamna. Zvok, ki je vedno enak, a znova in znova drugačen, odvisno od kota špice, odvisno od tipologije materiala ki ga kleše, od moči ter energije umetnika.
Ko Damjan Komel dela na odprtem v naravi, vsaka njegova gesta zavzame neko valenco, ki je natančna, odločilna in nezmotljiva. Zvok, ki je povezan z njegovim delom, je skupek efekta njegove geste in odgovora materiala. Njegovo ponavljanje pa je kot dialog med svojim najglobljim jazom in tem, kar ima pred sabo in počasi prevzema obliko ter odgovarja njegovi nameri.
On morda dobiva moč in odločnost svojega klesanja prav iz narave. Zaveda se, da je del vsega, kar ga obkroža, ga ovija in spremlja ter navdihuje. Iz narave namreč izhajajo njegova dela »Semena svetlobe«, ki se spogledujejo z javorjevimi semeni, ko jih veter prenaša in letijo stran od dreves. Svobodna so, da se ponovno rodijo drugje, po stratifikaciji in obdobju mraza. Komelova semena reinterpretirajo to letenje z vrtenjem okrog svoje osi in prodiranjem navzgor. Pri tem se njihova krila združujejo v enotno obliko, v enoten ideal. Semena vsebujejo tudi trenutek odmora. Tisti trenutek, ko od izbire kosa avtor uspe uvideti njegovo dušo, svetlobo ter možnost, da se kali in povzdigne. Tako se začne ponovno rojstvo in transformacija semena v novo življenje. Pri tem se koncentrira najprej na obliko spirale, od katere prejema vso svojo energijo za kasnejši vzlet proti nebu. Na tak način avtor še enkrat izvira pri naravi in doseže abstraktnost. Linija, ki se začne v točki, se ovije sama okrog sebe in vedno bolj povečuje svoj krog. To je motiv, ki je v naravi prisoten v različnih pojavnih oblikah, obenem pa tudi v najstarejših ekspresivnih oblikah.
Perfektne spirale so prisotne pri školjkah, polžih, cvetlicah in sončnici, v prvih jamskih grafitih tako kot tudi v vazah in kapitelih antičnih Grkov, v upodobitvi raja v bizantinskih mozaikih ali v drevesu življenja Gustava Klimta, v delih Leonarda da Vincija pa vse tja do land arta,kot na primer Spiralni pomol Roberta Smithsona. Na spiralo so vezani koncepti izviranja, razširjanja, razvoja in ciklične kontinuitete skupaj z idejo kreacije. V tem smislu lahko pri tovrstnem premikanju od noter navzven razumemo tudi plese, ki se navezujejo na spiralno gibanje, kjer človek vstopi v harmonijo s celoto, ko se nahaja v stiku s svojo najbolj resnično in globoko notranjostjo.
Tudi kipi Damjana Komela s svojo dinamičnostjo ter preudarnim razširjanjem v prostoru, namigujejo na premikanje, na neskončni ples, ki se harmonično spoji s prostorom in tistim, kar jih obdaja. Kot arabeska ali številka ena neke antične pisave, od koder vse izvira. Njegova semena so linija, ki se pravkar oblikuje, snov, ki postaja težnja, kot želja po čistosti, resnici, poštenosti, ljubezni, miru in modrosti. Poroznost travertina, gladkost carrarskega marmorja ali Sivca in sijaj brona vabijo pogled, da postane čuteč, gesta pa nežen in vključujoč dotik, v nekem nenehnem pretakanju podob in občutkov, ki nas spodbujajo k razmišljanju o boljši prihodnosti v sozvočju z univerzumom.
Z lahkotnostjo ter eleganco kril in obleke Nike Samotraške ter z lepoto in čistostjo volumnov del Constantina Brancusija imajo dela Damjana Komela neko naravno sposobnost presenetiti in očarati tistega, ki jim stoji nasproti. Kot voda, ki teče po potoku, kot vetrič, ki zapiha in listjezapleše. Različni materiali, iz katerih so narejena ta semena, se dopolnjujejo med sabo tako kot pri delih Brancusija. Podstavek postane integralni del umetnine in prav iz njega zgleda, kot da se sprošča vsa ekspresivna moč kiparstva, ki prav iz tiste interakcije daje občutek, da se rojeva in raste navzgor. Z vso svojo preprostostjo, naravnostjo in jasnostjo, ki so jim dane, ta rast vključuje tako zunanjo podobo kot notranjo dušo v smislu neke elevacije, ko konkretno postane abstraktno, fizično pa duhovno.

 

Franca Marri

 

 

SEME LUČI

 

Damjan Komel je v svoje kiparsko videnje ujel tisti trenutek v naravi, ki ga sicer njegovo oko v celoti ne zaobjame, vidi pa ga njegovo notranje, tretje oko in čuti njegova duša. Ta prepoznava drugačne dimenzije človekovega bivanja in magijo dejanja materializira v čudežne oblike, največkrat strnjene v abstrahirane preplete ritmov linij, volumnov in igre svetlobe, ki spodbudijo globoka občutenja lepote, uživanja in občudovanja. Kiparjeva roka prikliče v življenje novo formo, ki nosi v sebi njegova in univerzalna sporočila. V zadnjem obdobju zelo pogosto iz narave, kjer njegovo misel priklene nase seme kot metafora novega rojstva; seme – iz javorjevih vej, vejic in listov ga je razpihala burja, pa naj bo vipavska ali kraška –, ki pada na zemljo, da bi se po plesu ritmičnega gibanja, vrtenja in vrtinčenja znova spojilo z njo. Z materjo zemljo. Da bi iz njega pognalo novo drevo, novo življenje, v katerem bo zraslo seme luči: v kiparjevem videnju kot kamnita, bronasta ali lesena vertikala, pritrjena na podstavek, v kipečem iskanju svetlobe bleščeča in gladka, monumentalna, a hkrati vitka in lahkotna, prepletena z valovanji in mehkobo prehodov.

 

Kipar Damjan Komel upodablja svoja notranja iskanja, povezana z naravo in ljudmi, ki ga obkrožajo, v klasičnih kiparskih materialih, ki zahtevajo odlično poznavanje materiala in veliko ljubezni do klasičnih kiparskih oblik in sporočil. Pa tudi predanosti, potrpljenja in notranje moči, saj svoje oblike, polne vitalne energije in občutij brezčasne lepote, oblikuje z rokami, orodji in stroji v materialih, ki ne dovolijo zmot in površnosti. Še posebej kamen, marmor, pa tudi les, kjer lahko samo odvzame, odbije, izreže in zelo redko tudi doda. V marmorju in lesu je obudil tudi to skulpturo. S srčnostjo, iskrenostjo in toplino, z védenjem, da oživlja novo seme luči, ki ga vsak od nas nosi v sebi, da bi razprl krila željam in hotenjem in nas popeljal do tistih meja, ko se dotaknemo neba. Ko se povežemo z najvišjim in najbolj iskrenim: z nami samimi.

 

Nelida Nemec